Možganska kap je v svetovnem merilu drugi največji vzrok smrti in glavni dejavnik invalidnosti, njena incidenca v razvitem svetu pa narašča.
Glede na vzročnost delimo možgansko kap na:
- hemoragično možgansko kap, do katere privede počena krvna žila v možganih s posledično krvavitvijo
- ishemično možgansko kap, ki jo povzroči zamašitev možganske ali hrbtenjačne žile s krvnim strdkom. Ishemična možganska kap predstavlja več kot 70% vseh primerov
Hemoragična in ishemična možganska kap skupaj na letni ravni v svetovnem merilu prizadeneta 13,7 milijona ljudi, od katerih jih 5,5 milijona umre.
Dejavnike tveganja ločimo na nespremenljive, na katere ne moremo vplivati, in na spremenljive, ki so odvisni od našega načina življenja.
Nespremenljivi dejavniki tveganja so starost, spol in nekatere genetske predispozicije, pri čemer višja starost in moški spol predstavljata večje tveganje za možgansko kap.
Spremenljivi dejavniki tveganja, ki jih posameznik lahko kontrolira.: hipertenzija, nizka stopnja redne telesne aktivnosti, holesterol (visoko razmerje LDL/HDL), nezdrava in enolična prehrana, visoko razmerje med obsegom pasu in bokov, psihosocialni stres in depresija, kajenje, težave s srcem, prekomerno uživanje alkoholnih pijač ter sladkorna bolezen.
Osnova za klinično diagnozo je t. i. osrednja nevrološka prizadetost, ki izhaja iz predpostavke, da se okvara specifičnega dela možganov kaže v motenem delovanju specifičnega dela telesa (simptom možganske kapi).
Najpogostejši simptomi so omrtvelost okončine, paraliza okončine, neobčutljivost polovice telesa, govorna oz. jezikovna prizadetost, izguba vida iste polovice vidnega polja pri obeh očesih in nezmožnost zaznave dražljajev s polovico telesa. Simptomatika možganske kapi je sicer pogosto nespecifična, saj je lahko podobna simptomatiki migrene, epilepsije in drugih motenj.
S tehničnim razvojem medicinskih aparatur so se možnosti za natančno diagnostiko možganske kapi bistveno izboljšale (t.i. »slikanje« notranjosti telesa).
Kot dopolnitev klinični diagnostiki se intenzivno iščejo krvni biološki označevalci, ki bi z enostavno analizo krvi hitro dali informacijo o tipu in poteku možganske kapi.
Umetna inteligenca kot taka ni diagnostični pristop, ampak se uporablja pri interpretaciji velike količine kliničnih, genetskih, imunoloških in slikovnih podatkov, ki jih tudi izkušen specialist težko poveže v celoto oz. izlušči uporabno vrednost. S pomočjo AI je veliko lažje postaviti diagnozo ter predvideti prognozo in najustreznejše zdravljenje za vsakega bolnika posebej, kar je glavni princip personalizirane medicine.
Ko nastopi možganska kap, je najpomembnejši čim krajši čas intervencije.
Na osnovi diagnostičnih izvidov se izbere najprimernejše zdravljenje, v primeru ishemične možganske kapi bodisi intravenska tromboliza (razgradnja krvnega strdka), bodisi endovaskularna trombektomija.
Po končanem primarnem zdravljenju se je potrebno posvetiti preprečevanju ponovnega pojava ishemične možganske kapi z rednim uživanjem manjših odmerkov acilsalicilne kisline (Aspirin), dipiridamola in klopidogrela ter vseh pristopov t. i. sekundarne prevencije.
Namesto klasičnega zaključka pa kot zanimivost povzetek najnovejše študije, ki razkriva povezavo med ishemično možgansko kapjo in obolevnostjo za COVID-19, ki jo povzroča trenutno najbolj splošno znan virus, SARS-CoV-2 . Od začetka epidemije SARS-CoV-2 so se pojavljala posamezna poročila o visokem deležu sočasne pojavnosti ishemične možganske kapi in COVID-19, omenjena študija pa je združila vse podatke in med seboj primerjala dve skupini po 336 bolnikov s kronično možgansko kapjo – tiste z diagnosticirano okužbo s SARS-CoV-2 in tiste brez nje.
Covid -19 in možganska kap
Zaključek študije na osnovi izčrpne statistične analize razkriva, da imajo bolniki s COVID-19 hujše epizode ishemične možganske kapi, s hujšimi posledicami ter z večjo smrtnostjo. Zaradi same zasnove študije in trenutnega pomanjkanja védenja o posledicah okužbe s SARS-CoV-2 za druge organske sisteme poleg dihalnega o vzročno-posledičnih povezavah med COVID-19 in možgansko kapjo ni mogoče sklepati, presečna patofiziologija pa je predmet nadaljnjih raziskav.
Povzetek po prispevku ddr. Matjaža Debelaka. Celoten prispevek lahko preberete na povezavi (ddr. Matjaž Deželak, univ. dipl. biol., SiNAPSA, slovensko društvo za nevroznanost):
